V zgodnji avstrijski zgodovini je leto 976 pomemben mejnik, takrat je Vzhodna marka, ki je spadala k vojvodini Bavarski, dobila z družino Babenberžanov, izvirajočih iz frankovskega prostora, nove mejne grofe, ki so si začeli uspešno prizadevati za samostojen razvoj dežele. Leta 1156 so dosegli neodvisnost od Bavarske in dobili naslov vojvod Avstrije. Po 90 letih, leta 1246, je rodbina izumrla in za nekaj časa je kralj Otokar II. Přemisl (1233–1278) priključil vojvodino k svojemu češkemu kraljestvu. Leta 1276 je kralj Rudolf I. Habsburški (vladal 1273–1291) prisilil Otokarja, da mu je prepustil alpske dežele; Rudolf je potem izročil Avstrijo in Štajersko svojim sinovom, upravno središče pa je postal Dunaj.

 

Avstrija pod Habsburžani

Z Rudolfovo zmago nad Otokarjem so se Habsburžani iz Aargaua v Švici za več kot 600 let utrdili v Podonavju in alpskem prostoru. Leta 1335 so svojim posestim priključili Koroško in Kranjsko, po izumrtju Goriških leta 1500 pa še Goriško in Posočje. Leta 1438 je bil Albreht V. Habsburški izvoljen za nemškega kralja, za njim pa Friderik V. leta 1440 za nemškega kralja in leta 1452 za cesarja Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti in odtlej je nemška cesarska krona (razen tri leta) ves čas pripadala Habsburžanom. Moč Habsburžanov se je krepila v 15. in 16. stoletju predvsem s spretno politiko dednih in poročnih pogodb. S poroko Maksimiljana I. (1459-1519) z Marijo Burgundsko (1457-1482) so pridobili Burgundijo in Nizozemsko, s poroko njunega sina Filipa (1478-1506) z Ivano Blazno (1479-1555) pa Kastilijo in Aragon, torej večino Španije in obsežne posesti v Ameriki. Po smrti madžarskega kralja Ludvika II. leta 1526 so po dedni pogodbi dobili Češko, Moravsko, Šlezijo in del Madžarske, ki ni bil pod Turki. Vso to velikansko posest je za nekaj časa združil cesar Karel V.  (1500–1558), po njegovem odstopu pa so jo znova razdelili med špansko in avstrijsko vejo Habsburžanov.

 

V 16. stoletju je velik del nemških dežel zajela reformacija  (protestantizem), v avstrijskih deželah pa so Habsburžani v 17. stoletju uveljavili protireformacijo in začeli z nastopanjem zoper protestantsko deželno plemstvo (na primer na Češkem) že med tridesetletno vojno graditi absolutistično oblast. V 16. stoletju so habsburško posest ogrožali Turki, ki so v letih 1529 in 1683 oblegali Dunaj. Preobrat je prinesla šele velika vojna v letih 1683–99, ko je poljski kralj Jan Sobieski rešil Dunaj in je sledilo več turških porazov. V teh vojnah se je odlikoval princ Evgen Savojski.

 

Cesar Karel VI. (1685–1740) ni imel moškega naslednika in je s pragmatično sankcijo zagotovil v rodbini nasledstvo tudi po ženski črti. Ko je njegova hči Marija Terezija (1717–1780) prevzela leta 1740 avstrijsko dediščino, jo je morala ubraniti v avstrijski nasledstveni vojni; v šlezijskih vojnah s Prusijo, Bavarsko, Saško, Francijo in Španijo je morala Šlezijo prepustiti Prusiji. Poročila se je s Francem Lotarinškim (1708–1765), kar je bil začetek habsburško-lotarinške dinastije, ki je vladala Avstriji do leta 1918.

​

V napoleonskih vojnah se je Avstrija postavljala po robu francoski vojski. Leta 1804 si je Franc II. (1768–1835) nadel dedni naslov avstrijskega cesarja in 2 leti pozneje odložil nemško cesarsko krono. Po dunajskem kongresu (1814/1815) je postala Avstrija pod vodstvom državnega kanclerja kneza Clemensa Metternicha (1773–1859) vodilna varuhinja nove evropske ureditve.

​

Marčna revolucija leta 1848 je uveljavila le malo pridobitev, kajti v letih 1848–59 je zavladal oster Bachov absolutizem. Leta 1848 je prišel na prestol cesar Franc Jožef I. (1830–1916). V drugi polovici 19. stoletja je Avstrija doživljala razne udarce (zguba Lombardije in Benečije) in državna preoblikovanja. Leta 1867 je dobila liberalno ustavo in se preuredila v dualistično državo Avstro-Ogrsko, to je realno unijo dveh držav. Pretresli so jo tudi boji slovanskih narodov za narodnostne in politične pravice. Prva svetovna vojna, ki se je začela z avstro-ogrskim ultimatom Srbiji, je prinesla razpad habsburške monarhije.

​

​